Ljubljanski grad

Prvi znaki naselbin na grajskem griču segajo v 12. stoletje pr. n. št. Takrat je bil narejen prvi grad z leseno konstrukcijo, šele kasneje pa kamniti grad, ki ga je družina Spanheim uporabljala za svojo rezidenco. Grad so nato dograjevali in spreminjali. V času turških upadov je bil predvsem utrdba, v času Ilirskih provinc pa vojašnica z vojaško bolnišnico. V grajskem zaporu je kazen prestajal Erazem Jamski (15. stol.), turški ujetniki, vodje kmečkih uporov, protestanti, v času Avstro-Ogrske pa številni slovenski umetniki, med njimi tudi Ivan Cankar.

V začetku 20. stoletja je mestna občina grad odkupila, v njem pa naselila socialno ogrožene prebivalce. Bivanjske razmere so bile slabe, saj ni bilo pitne vode in primernega ogrevanja, stranišče pa so imela samo nekatera stanovanja. Leta 1964 so se izselili še zadnji grajski stanovalci in pričela se je obnova.

Načrt za obnovo je naredil arhitekt Jože Plečnik, vendar so po njegovi zamisli preuredili le Šance in slemenski drevored. Po načrtih arhitektov Eda Ravnikarja, Majde Kregar in Mihe Kerina se je začela celostna prenova gradu konec 60. let 20. stoletja. Majda Kregar in Miha Kerin sta naredila tudi načrt za vzpenjačo, ki lahko v eni minuti na grajski grič prepelje 33 potnikov.

Ljubljanski grad ima za obzidjem več razstavnih prostorov, lapidarij, poročno dvorano, grajsko kapelo sv. Jurija, več gostinskih lokalov, urejeno osrednje dvorišče in razgledni stolp. Slednji je bil pri zadnji obnovi tudi nekoliko povišan, tako da je zgornja ploščad točno 400 metrov nad morjem. Z razglednega stolpa je omogočen lep pogled na Ljubljano in njeno širšo okolico.

Ljubljanski grad je simbol Ljubljane in je skupaj z zmajem upodobljen v mestnem grbu.

Besedilo napisal: Matjaž Koželj

Updating…
  • V košarici ni izdelkov.